Pred skromno hišico zvečer sedita
in zarja osvetli zgaran obraz.
Kramljata dolgo v noč, za roke se držita,
ljubezni čudežne se ni dotaknil čas.
Počasi stopata skoz’ hišna vrata
in drug na drugega opreta se.
O, da bila nekoč bi jaz tako bogata,
na pot v jesen bi nekdo pospremil me.
Prava ljubezen se ne postara,
nežno poboža srce, hitro zaceli rane vse,
sivi vsakdanjik v praznik začara,
slabih besed ne pozna, drugemu se razda.
Otroci so odšli, sedaj sta sama
in vse je prav tako, kot v mladih dneh –
mladenič svetlolas in ona lepa dama,
še zdaj enaka sta v ljubljenih očeh.