Nekoč, ko zbral bom ves pogum
in bom junak in bom bedak
in bom lagal in se smejal
lažem, ki jih deliš.
Takrat povem ti tudi to,
da sit sem vedno istih fraz,
dotikov nežnih kot obraz,
ki pravi, da je pesem.
In ti mi praviš, da ne znam
drugače reči “Rad te imam”,
da vsak poljub je stara stvar,
da se ponavljam kot koledar,
da se ponavljam kot koledar.
Nekoč, ko zbral bom ves pogum
za vse večere, vse noči,
ko čakaš tiho brez strasti
pripravljena in skrita.
Takrat povem ti tudi to,
da vem, kje si in kaj želiš,
ko se pretvarjaš, da bežiš
prestrašena in tiha.
In ti mi praviš, da ne znam …
Nekoč, ko zbral bom ves pogum
in bom priznal, da sem se bal,
da bom zgrešil te v teh nočeh,
ko se rodijo pesmi.