V temnem gozdu so obstali,
kakor med drevesa ujeti,
zbrani v krogu vsi junaki,
strtih mečev so zaspali.
Kakor misel, kakor sanje so obstali.
Noč je črna, pot prestrma,
sto korakov je do doma.
Noga stopi kot da blodi,
cesto meri tja do roba.
Sto korakov daljnih bratov vedno znova.
Nekoč se zbudil bo zaspali junak,
opasal bo sabljo, poklical vojščake.
Zbežala bo misel, zbudil se bo čas,
ostala bo zgodba zapisana v vetru.
Daleč tam za hribi živel je kralj Matjaž.
Trava raste čisto tiho,
mesec se za veje skrije,
glava trdo v listje pade,
noč oči v temo zavije,
tiha misel kakor mati me pokrije.
»Glej ga, kje je v jarek padel!«
glas kriči in roka grabi.
»Dva koraka sta do doma,
ti, Matjaž, pa tukaj v travi!«
Noč je črna, pot prestrma, luč pa vabi.