Nebo prekrili so oblaki, ves siv in žalosten je dan,
saj dež rosi na ceste, polja in jaz sem v svoji sobi sam.
Škrope po oknih dežne kaplje, potrkale bi na srce,
spomine mi budijo nežne na sončne dneve, na morje.
Kaj zato, če zunaj veter brije,
kaj zato, če hladen dež rosi
in če prazna polja sneg pokrije,
v meni kanček upanja živi.
Saj srce ljubezen mi ogreva,
čara v mislih novo mi pomlad,
onstran zime novo sonce vidim,
čutim njo, ki imam nadvse jo rad.
A v srcu slutim mlado vigred in vidim svoje ljube dom,
ob dišečem rožmarinu spet njene roke božal bom.