Nisem vedel, nisem verjel,
da bo šla, pa sem videl, pa sem dojel,
da ko pretrga se nit,
skupni žarek bo za vedno skrit.
Nisem slutil, nisem se bal,
da bo šla, zdaj razumem, zdaj sem spoznal,
da če preveč zaboli,
bo na rani vedno sled soli.
Napaka, vem, napaka se plača
in zruši most zaupanja,
nebo pa, žal, nebo pa ne vrača
niti malo upanja.
Prepozno za nov roman,
prepozno za novo stran,
en napačen korak in glavni junak
je iz svetlobe potonil v mrak.
Prepozno za pot nazaj,
prepozno za vsak moj zakaj.
Zdaj je prepozno, zdaj bom zavit v jesen,
nikoli več ne bom pomladno njen.
Če bi mogel, če bi le znal
vrniti čas, ne bi tvegal, ne bi prodal
dotikov najinih let,
ki gradili so moj mali svet.
Napaka, vem, napaka se plača …
Prepozno za nov roman, …
Prepozno za pot nazaj, …
Brez nje se v vetru skriva čuden zvok,
brez nje deževni dnevi so kot jok.