Ali veš, da danes zjutraj
sem prebudil se drugje.
Naokoli nenavadno je dišalo po dežju.
In poleg mene ni bilo nikogar,
o ničemer ne sledi.
Vse je zdrsnilo v tišino,
A ta tišina ne molči.
To je ta tvoj oblak,
ki te popelje nad nebotičnike in ceste.
Isti oblak, ki zdrami zimo
in prepusti pomlad poletju.
To je ta tvoj oblak, ki te popeljal je do nje.
Vedno isti oblak, ki govori:
Ne hodi drugam!
Ali veš, da danes zjutraj
spet prebudil sem se tu.
In da danes je vžeraj,
vse to zdi se kot spomin.
In ob meni se pretegne sonce,
dobro jutro mu želim.
Ko zaslišim spet tišino,
a tokrat vem kaj me uči.
To je ta moj oblak,
ki me popelje nad nebotižnike in ceste.
Isti oblak, ki zdrami zimo
in prepusti pomlad poletju.
To je ta moj oblak,
ki me popeljal je do nje.
Vedno isti oblak, ki govori:
Naj ne hodim drugam!