Zgodaj zjutraj sem vstal
in svoj’ga konja osedlal.
Z njim poletel bom v nebo,
skoz’ to deželo ljubljeno.
Hej, ho!
V daljavi svetlo morje
odpira se v obzorje,
Slovenija je mati,
otroci njene gore.
Reke zeleno modre,
v njih vidim sinje kodre,
po poti greva dalje,
za naju ni razdalje.
Hitiva skoz’ meglice,
z nama letijo ptice.
Slovenija je raj za me.
Ko vsaj ljudje ljubili bi,
kar dano jim je v njej.
Doline so kot smerokaz,
ki vodijo me iz mesta v vas.
Krila beli konj dobi,
z menoj v svetlobo poleti.
Hej, ho!
V daljavi svetlo morje
odpira se v obzorje,
Slovenija je mati,
otroci njene gore.
Reke zeleno modre,
v njih vidim sinje kodre,
po poti greva dalje,
za naju ni razdalje.