Vznemirjena zbiram spomine,
tlačim v kovček neuspele podvige,
potiskam in skrivam kar lahko bi bilo,
pa nikdar ni uspelo, po vodi je šlo.
Zdaj voda odnaša vse temne spomine,
v tolmunih zrcali se biser modrine,
pere laži, izpira iluzije,
se zlije v slap, obraz mi umije.
Voda je misel, voda je vir,
čista prinaša mi mir.
Divje naj dere, divja naj spere,
daleč odplavi kar ni v pozabi.
V meni veselje, kot dežni oblak
me kot otroka posede na prag.
S kovčkom na strani, s planom v glavi
igram se z dežno kapljo na dlani.
Zdaj mirno in tiho sedim,
sama odhajam v začrtano smer.
Grem brez bremena, ni strah me vremena,
misel usmerjam v moder izvir.