Tako, kot vedno, se je znova vse končalo;
na koži znoj in prestrašen pogled.
Kot bi mornar ne hotel na obalo,
ko je z oblaki obkrožil svet.
Razmišljam, kaj bo za mano sploh ostalo;
par cigaret in obleka na tleh.
In kup besed in počakaj malo.
Med tople rjuhe utišan svet.
Ostal bo dan, ki ni bil prav zaman,
ostal bo listek na omari
in par korakov, ko sem šel do vrat.
ostal bo vonj po jutranji kavi.
To je dovolj zame, nihče te več ne vzame.
Razmišljam, kaj me je takrat proč odgnalo:
Sem se prestrašil lastnih besed?
Prezgodaj stopil pred ogledalo?
Je lažje nehat’ kot začet’?