Poletni dan, ti spet pohajaš okrog,
povsod veseli obrazi in kričanje otrok.
Za tabo hodim in štejem, boš pozdravil prav vse.
in šepetam obrni se, obrni se.
Poletni dan, kako naj sploh ti povem,
da narejen si bil zame, pa do tebe ne grem.
Ti sploh ne veš, da obstajam, pa poznaš čisto vse,
ker se bojim, obrni se, obrni se.
In zdaj sva tukaj prazna cesta, nič ni med nama.
Ti prideš bliže in me vprašaš, zakaj hodim sama.
“Zato, ker je vroče,” mi na hitro zbeži.
Potem se popravim: “Ker ne maram ljudi.”
In že me ni, me ni.
Poletni dan, gotovo nisi doma,
ti sploh ne veš, kako je, ko je konec sveta.
Zdaj le ponavljam dve besedi, ki sta krivi za vse,
le dve besedi, obrni se, obrni se.
Pozabi me, preveč me je sram
in nikar mi ne laži, da si ti tudi sam.
Tolažbe ne rabim, preživela bom vse,
samo ne glej me, obrni se, obrni se.
In zdaj je tisoč rek med nama, vse je izgubljeno,
pa sva bila na dva koraka, če bi priznala pošteno.
Meni ni vroče, če poletje gori
in ni res kar pravim, da ne maram ljudi.
Kriv si ti, kriv si ti.