Ko se narava v pomladi prebuja
in listje nežno zeleni,
ko razbežijo z neba se oblaki,
ker mlado sonce jih podi.
In ko na poljih med jarim že klasjem
škrlatno znova mak žari,
globoko v srcu začutim praznino,
ker te več ni.
Ko zarosi se oko in solzo
pomladni veter osuši,
odmev se tvojih besed slovesa
v meni spet budi.
Da za ljubezen potrebna sta dva,
ki se resnično ljubita,
si mi dejala, mi stisnila dlan
in ponosno odšla.
Čakal te bom maja, čakal junija,
znova ti odpiral pot bom do srca
in če boš prišla,
srce bo znova vrt cvetoč.
Prosil bom bogove, naj mi povedo,
kje je raj na nebu, naj tja te vodijo.
Tam s teboj odkril bi ljubezen najino.