Prosim, ne odhajaj stran,
ne zapiraj vrat.
Tvoja sestra sem, ob tebi stala bom,
saj zdaj res prvič v življenju
mi jasno je vse,
ker res prvič v življenju naj ponudim ti roko.
Daj, prehodiva to pot ubrano,
strah je zdaj povsem odveč,
ker zdaj res prvič v življenju
zate tu stojim.
Ana, pojdi domov,
ne čakaj me,
pleši še naprej, in vrata jim odpri.
Ja, ampak!
Saj vem!
Dobro želiš, a pusti me.
Osamljena, a glej, svobodna sem,
obljubim vam, da varni boste vsi.
Pravzaprav pa ne.
Kaj pa misliš z tem?
Imam občutek, da ne veš.
Česa pa ne vem?
Arendel je čisto, čisto bel.
Kaj?
Ustvarila si večno ledeno zimo in to vsepovsod.
Vsepovsod?
Saj ni nič narobe, le odmrzni vse.
Ne, ne morem, saj ne vem, kako!
Ja, zmoreš, vem, da zmoreš!
Zato ker prvič v življenju.
Ooo, kaj mislim si, svobode ni.
Strah tvoj nepotreben je.
V meni divji vihar ne popusti.
Skupaj bova vse rešili.
Prekletstvo me drži!
Obrnili tvoj urok,
Ana, prosim, vse še slabše bo.
Ne skrbi!
To varno ni!
Naj sonce zažari!
Strah se krepi!
To storili bova skupaj!
In pomlad bo zasijala
in vse bo spet, kot je bilo.
Ne! Gre!