Vse kar sem hotla je bil pisk sporočila,
da napišeš oprosti, bi za zmeri pozabila
bolečino v prsih in pa slabe spomine,
vse kar mi ostane, mi ostanejo rime.
Preživela sem trenutke, ki sem jih vedno želela,
un občutek sreče, da še zdej nisem dojela.
Verjela sem v sanje, da popolnost obstaja,
nisem razumela kaj v men se dogaja.
V trenutku sekunde se je vse zavrtelo,
vse kar je blo lepo, zdej me je bolelo.
Ne morem verjet, da roko v ogenj bi dala,
vse bi bla nardila, pa te sploh nisem poznala.
Ne misli, da je bil poraz, preveč sem dobila,
kolegi so ostali, pozitivna energija,
stali mi ob strani in mi dali podpore.
Hvala vsem še enkrat za velik dobre vole,
zmeri so sprejeli me z odprtimi rokami,
večkrat sm tolažla se na vaši rami.
Kdo je tapravi in kdo je “fake” sm odkrila,
v hrbtu od noža je še zmeri brazgotina.
Daleč od oči, daleč od srca,
eni pravijo, da ljubezn ne pozna meja.
Nč ne bom rekla, sem dokazala oboje,
sposobnost preživeti in borit se za svoje.
Zmeri govorim, da nč ni nemogoče,
puško v koruzo se mi zdelo je otročje.
Ne morem verjet na kak način se tolaž’š,
še vsak mi je reku, kk to, da ne opaz’š.
Resnica pač pokaže, da sam sebi lažeš.
Vem, v znotri vse držiš, na zun pa ne pokažeš.
Ne morem se odločit, a sovraštvo al respect,
po tvoji zaslugi, sem še vedno med…
Na koncu sem prišla vseen do istega zaključka,
da ni imelo smisla in zakaj bi se mučla.
Premlada v tem smislu, če gledam dolgoročno,
je treba narest črto, preden bo premočno!
Čeprav iz taslabega se da kaj naučit,
ocenit nisem mogla, ker sploh nisi bil odkrit.
Konec koncev pa sploh ne morem zamerit,
to je moj začetek in mi dosti pomeni.
Na svetlo plat obrnem, da se nebi bremenila,
lahko pa priznam, da sem se dosti naučila.
Še vedno sem hvaležna za uvod v sedanjost,
zdej ti lahk pokažem kaj pomeni vztrajnost.