Sneg blešči se povsod nocoj in nobenih ni sledi,
osamljeno je kraljestvo, v njem kraljica sama sem.
In veter vpije: “Ko vrtinec v meni tli,
na ves glas kričim, v meni ne zdrži.”
Skrij svoj obraz, skrij se drugam,
bodi takšna kot drugi so vsi.
Prikrij kar si, naj ne vedo.
A zdaj vedo!
Zaživim, vse pustim,
Ne morem več tja nazaj.
Zaživim, vse pustim,
ne obrnem več se stran!
Naj vedo, zdaj pokažem kaj znam!
Kot nevihta sem,
ker mraz vedno bil je moj pravi dom.
Tu zares sem srečna, vse nepomembno je
in strahov več ni v meni, izginili so vsi.
Zdaj naj pokažem vse kar znam,
presežem meje, grem naprej!
Tu ni napak in ne pravil.
Letim!
Zaživim, vse pustim,
kot eno z vetrom do neba.
Zaživim, vse pustim,
jokala več ne bom!
Tu stojim in stala bom!
Kot nevihta sem!
Vsa moja moč vrti iz zraka se v tla
in duša zlahka nosi hladne delce do neba.
Vse misli kot kristali z vetrom se vrte,
ne vrnem se nazaj, preteklost dalje gre.
Zaživim, vse pustim,
kakor sonce v zori žarim.
Zaživim, vse pustim,
popolna se zbudim.
Tu stojim, bela luč sveta.
Kot nevihta pa,
ker mraz vedno bil je moj pravi dom.