Me korak vodi tja, rada bi odšla.
V tvoj objem poletim, čutim trda tla.
A ne obupam, vem, da pot je trnova.
Vsaka laž, vsaka skrb in zlagan dotik
me potre, me načne, mi nasmeh greni,
a ne obupam, vem, da pot je trnova.
Ko nevihta bliža se, nemir v meni vre,
v tišini čakam, da nebo se zdaj odpre…
Naj mi dež napolni dlan,
naj mi vrne vse kar dam,
razmoči mi lase, vrne upanje,
da ta svet je lep in čuva me.
In naj mi dež napolni dlan,
naj odžene črno vstran,
spere vse skrbi, saj preveč boli,
ko sem sama in ko tebe ni.
In naj mi dež napolni dlan,
naj odžene črno vstran,
spere vse skrbi, saj preveč boli,
zdaj, ko tebe ni.