Ko luna spije otožne noči,
ob meni te ni,
ko hrepenenje začara mi dan,
ne slišiš me ti.
Že dolgo me ta pesem lovi,
da me prebudi,
a jaz
sem brez moči.
Ker to življenje, kadar te ni,
se v krogu vrti,
ko se nasmehneš,
spet se rodim,
spet zaživim.
Ker s tvojo sliko dan se zbudi,
najlepši se zdi,
a jaz
sem brez moči.
Kot da je prvič,
naj te čutim tu ob sebi,
ne ustavi se,
le božaj me,
kot da je prvič,
da ne prepodiš mi sanje,
nežno, nežno,
naj te ovijem vanje.
Na dežne kaplje tiho napišem tvoje ime,
že zrak vdihnem, pozabim vse,
in spet čakam te.
vsak trenutek daljši se zdi,
vse daljši se zdi,
a jaz
sem brez moči.
Kot da je prvič…