Zdaj poslušaj, da ti povem.
Daj, dovoli vsaj, da začnem.
Pod preprogo dolgo skrito,
v mehko vato vse zavito.
In ne boj se, manj se pozna,
kadar resnica laž potepta.
Madež se izprati da.
In ni poguma brez strahu,
le roko mu dajva, končno priznajva.
Brez strahu pred bolečino,
sivo praznino.
Midva sva kot dan in noč,
reka brez jezu.
Resnici v oči
poglejva brez strahu.
Vsak v sebi nosi ime,
ki vžge se v srce.
Morda bolečina izbrala me je,
da bom jaz tebi tisto ime,
ki pred svetom skriva se.
In ni poguma brez strahu, …
V dobri veri sva karte vse
stavila na čas.
V dobri veri sva upala,
da bo našel glas.
Prepozno je že,
na napačno stran stopil je,
mostove zrušil vse.