Tiha noč nad mestom spi,
a se pretvarjam, da je ni,
kot slika brez okvirja,
kot duša iz papirja,
to noč mene ne boli.
Praviš, da ti je hudo,
žal ti je, a ljubiš njo,
a zdaj so me zlomile,
kot nož v srce zarile,
besede tvoje za v slovo.
Ko srečava se spet čez dvajset let,
v oči si bova zrla brez besed,
življenje mimo naju bo odšlo,
a nama bo hudo,
a žal prepozno bo.
Kaj mi bo jutro, če ob meni te več ni,
ne ni treba, da me zbuja, naj pri miru me pusti,
ni me sram, da sem jokala,
a ne bom nikdar priznala,
da še vedno zate zbujam se.