En spomin pod blazino spi
in pod večer, ko poiščem mir,
ga zatipam tam,
s prsti poiščem tam.
Pustim, da vzhaja kot testo
in počasi zraste v pravljico,
ki me pelje nazaj,
ko dan je imel sijaj.
Topel kot zlato,
mehek kot nebo,
lahek kot pero,
ki zna zapisati, kar šele bo.
Bil si zaljubljen do ušes,
vračal se k meni, ko si bil nekje vmes.
Bil si odklenjen do srca,
kjer sem bila, kjer sem bila, aha,
a zdaj ona je doma.
En spomin pod blazino tli,
kot kamen ždi in pretrd se zdi,
spet ga zatipam tam,
s prsti ga najdem tam.
Močno ga stiskam med dlanmi
in pretvarjam se, da me ne boli,
da mi mar več ni,
da vseeno je, če skeli.
Hladen kot zlato,
neusmiljen kot nebo,
težek kot pero,
ki pismu ne ve, ne kam, ne kako.