Tvoj pogled v mladem jutru
me zbudi. Zares ga dobro poznam.
Ko poljubiš me na čelo vem, da
najbolj srečna sem, ker te imam.
Prineseš sonce, narišeš mi svet, ki
le v barvah zame cveti.
Še vonj po kavi in tihi nasmeh, le
ti veš, kaj me prebudi.
Ptici brez kril sva, a s tabo letim
preko obzorja, od večnih sivin.
Najino je vse nebo.
Le tam zgoraj sva lahko,
kot ptici brez kril, ki do zvezd
našli sta pot.
V objemu štirih sten le tvoj je
tisti, ki prežene temne skrbi.
Dal si vse mi, če je to del sanj, le
naj iz njih nihče me ne zbudi,
saj prineseš sonce, narišeš mi svet, ki
le v barvah zame cveti.
Še zvok kitare in pesmi vse tvoje,
na vdihu sapo vzameš ti.
Ptici brez kril sva, a s tabo letim
preko obzorja, od večnih sivin.
Najino je vse nebo.
Le tam zgoraj sva lahko,
kot ptici brez kril, ki do zvezd
našli sta pot.
Najino je vse nebo.
Le tam zgoraj sva lahko,
kot ptici brez kril, ki do zvezd
našli sta
pot do tiste prave sreče,
ko poljubiš me in stisneš močno.
S tabo ne bojim višine se, ne,
potopiva se v večno nebo.