Kako bi mu le ne verjela,
bil je prepoln iskrivih besed.
Ves teden čakal me pred šolo,
v soboto vodil v Trst na izlet.
Godilo mu je, da me gleda
kako pred njim pomerjam nove stvari.
Ko je plačal in mi šepnil, naj mu sledim.
Pa da me odpelje tja,
kjer vrhovi se dotikajo neba.
Pa da me odpelje tja,
kjer vrhovi se dotikajo neba.
Minil je dan, minilo leto,
vedno redkeje prihajal je.
V službi divje in napeto,
ne najdem časa, kakor poprej.
Spoznala sem, da so še druge,
spoznala, da ne bo nikdar čisto moj.
Le na dušek je izpil mojo mladost.