Izpraznjena kozarca,
ugaša plamen v temi.
Še zmeraj ne dojamem,
ne verjamem, da te ni.
A čas pa teče in misli nemirno beže.
Le kje si zdaj, da vzameš me v roke?
Ko bi me videl, da drhtim.
Ko bi me videl, da gorim.
Ko bi le pustil, da zbežim.
Stokrat si dejal mi,
stokrat pravil, da boš moj le,
da boš kmalu pustil vse,
dihal in gorel z menoj le.
Verjela sem, da ti pomenim vse.
In kje si zdaj, da vzameš me v roke?
Kozarec za noči polne življenja,
kozarec za vse vzdihe hrepenenja,
kozarec za tvoj čas, za pramen dolgih las,
zato, da še nocoj zagledam tvoj obraz.
Si me videl, da drhtim?
O, si me videl, da gorim?
Ko bi le pustil, da zbežim.