Ta tišina glasna je v nama,
med vrsticami je zbranih 100 zamer.
Kar je tvoje, naj bo tvoje,
pusti mi preteklost, da jo dam v okvir.
Pozabljena vsak v svojem kotu sklonjena
ubirava svoje note mimo drugega.
Mimogrede, ko dotaknem se
tvoje roke hladne,
ne odrivaj me.
Mimogrede na jok mi gre,
ko greš mimo mene.
Le tujca sva. A ni škoda?
Konec trka na vrata najina
le še čakava, da mu nekdo odpre.
Dobra leta so za nama
in zamere so v predalih najinih.
Pozabljena vsak v svojem kotu sklonjena
ubirava svoje note mimo drugega.