Na pol poti
Natalija VerbotenOb meni si,
a moj pogled več ne vzdrži,
ker čutim ta namir,
kot plamen ovir,
beseda v zraku zadrhti.
Zadnjič še
zdaj nežno se dotikam te,
z vso močjo upiram se,
ko iz objema
trgaš se.
na pol poti še enkrat pomisli name,
morda srce še vedno se zbuja zame,
ko noč bo v dan zaspala, te bom čakala,
na robu tvoje postelje.
na pol poti še enkrat pomisli name,
naj nežno se naslonim na tvoje rame,
ker solze svoje to noč bom v srečo skrila
in te ljubila.
Na licih smeh,
brezhiben je sijaj v očeh,
ko z dna pretvarjam se,
da dobro mi je,
da tvoj pogled ne zlomi me.
Zadnjič še
zdaj nežno se dotikam te,
z vso močjo upiram se,
ko iz objema
a moj pogled več ne vzdrži,
ker čutim ta namir,
kot plamen ovir,
beseda v zraku zadrhti.
Zadnjič še
zdaj nežno se dotikam te,
z vso močjo upiram se,
ko iz objema
trgaš se.
na pol poti še enkrat pomisli name,
morda srce še vedno se zbuja zame,
ko noč bo v dan zaspala, te bom čakala,
na robu tvoje postelje.
na pol poti še enkrat pomisli name,
naj nežno se naslonim na tvoje rame,
ker solze svoje to noč bom v srečo skrila
in te ljubila.
Na licih smeh,
brezhiben je sijaj v očeh,
ko z dna pretvarjam se,
da dobro mi je,
da tvoj pogled ne zlomi me.
Zadnjič še
zdaj nežno se dotikam te,
z vso močjo upiram se,
ko iz objema