Nekdaj bilo je to tako,
strašno sem sama bila.
Prala sem vse, peglala še,
v službi garala za dva.
Pametno ni, je reklo mi
nekaj na tihem tako,
kar pred oltar je prava stvar,
pa mi na bolje bo šlo.
Kuhaj, pomivaj, daj d’narja mi ti,
zlagaj opeko, naj hiška stoji.
Ko pa se sonček za hribe spusti,
fant, ne pozabi, da ženo imaš ti.
Jaz ga ne dam, rada ga imam,
on je najboljši zame,
a zdaj so vsi prijatelji
dali mu čudno ime.
Saj res ne vem, kaj pa potem,
to pa res ni tak’ slabo,
rečejo vsi, to ga boli,
da on copata zdaj bo.