Tam sediš na svoji strani,
gledam te v oči.
Vidim svet, ki ranil te je,
vidim lepše dni.
Naj pristopim, kaj naj rečem,
v meni misel tli.
A je to korak do sreče,
kaj si res želim?
Vse je v očeh, sanjati ni greh.
Vsaka solza, ki priteče, naj bo sreče sled.
Tvoj bom junak, saj dala si mi znak,
to je usoda, ujel sem zadnji vlak.
Vedno znova sem iskal te,
sanjal le o tem,
da ujamem tvoje žarke,
a kaj bo, ne vem.
Ta, ki tvega, vedno zmaga,
govorijo vsi,
sprašujem se, a res živijo,
kot srce veli.