Je na plesu delala lepa kelnar’ca,
sedemkrat sem prosil jo, da bi plesat šla.
»Časa ni, se mi mudi«, je ponavljala.
Enkrat bo rekla ja, ta punca trmasta!
Kar na enkrat se zgodi – pladenj odloži.
Kot da me iskala bi z modrimi očmi.
Je to res al se mi zdi? Meni se smeji!
To je to! Zdaj pa bo! Zdaj grem pa plesat z njo!
Zapleši z mano, prelepa trmoglavka,
zavrti se in poglej me v oči;
v življenju mojem ti prava si plesalka,
s teboj odplesal do zadnjega bom dni.
Sva plesala, kakor da čisto sama sva.
Mi je rekla »Naj bo pesem najina.«
Jaz pa slišal nisem nič, mi bilo bi prav,
tudi če bi nekdo na odru vreme bral.