Od nekdaj si ti bila
kot muza mi pesniška:
vse melodije napisal sem zate le,
narekovalo mi vedno jih je srce!
Še vedno pa sam ne vem,
če sploh te ljubiti smem:
v negotovost se z verzi nocoj podam,
ko grem k tebi v vas.
Pusti mi pesmi te,
naj še naprej zvene,
saj hrepenenja vzdih
sleherni moj je stih!
Pusti mi pesmi te,
naj piše jih srce!
Nedosegljivi zaklad –
zase imel bi te rad.
Kaj bo, če besedi dve
čarobni zaslišim le:
bo ugasnila mi pesniška žilica,
nobena viža iz duše ne bo prišla?
Ne reci mi ‘ljubim te’,
veliko še pesmi je,
ki zagotovo odpro na stežaj srce,
ko bo najin čas!