Spet šlo je poletje, le jaz sem ostal,
sem nosil kitaro, pa nisem igral.
Na mojih se dnevih nabiral je prah,
ti spet si prinesla ljubezen in strah.
Prišla si kot ptica, ki dolgo leti,
nihče te ni čakal na robu noči.
Prinesla si sanje in čisto srce,
to jutro mi dalo je drugo ime.
Je dan se prebujal, bil poln je vsega,
po dolgem sem času spet prosil Boga,
naj pamet mi vzame in sanje pusti,
svobodna je duša, ki s tabo leti.
Ostala sva sama in daleč sva šla,
samota je tvoja ob moji bila.
Imela si solze in zvezde v očeh,
skrivnost je ostala na tistih poteh.