Pomladni veter je zavel
preko gozdov, polja,
od sreče sem dekle objel:
moja boš ljubica!
A Božja roka to stori –
vigred čez noč zbeži:
cvetje mlado
se, kot mladost, poslovi.
Neskončno zaljubljena
sanjarila sva midva,
da sreča se najina
nikoli ne konča!
Morda se še srečava
za obzorjem tega sveta,
kjer večna ljubezen le
svoj pravi dom ima!
Jesenski veter zdaj podi
listje čez stari hram
in sneg zametel bo poti,
spet na večer bom sam.
Me drobna lučka spomnila
najinih bo želja –
biti skupaj,
ko sva še mlada bila.