V sebi začutila droben sem izvir,
kmalu so privrele pesmi na papir.
Melodije kot darilo so neba,
položene muzikantu sred’ srca.
V pesmih prepletena smeh in solze sta,
vse ljubezni, ki ti jih življenje da.
Melodije kot darilo so neba,
položene muzikantu sred’ srca.
Ko bom jaz samo še prah
in ne bo nič več me strah,
spomin bo bledel,
čas s seboj ga bo vzel.
Ko me davno več ne bo,
pesmi moje naj pojo,
to želi srce si muzikantovo!
Rada bi vam pela tudi, ko nekoč
roža bo cvetela mi na poti v noč.
Melodije kot darilo so neba,
položene muzikantu sred’ srca.