Zvečer, ko zlato sonce spat za goro gre,
se zberemo in tuhtamo, kaj zanj najboljše bo?!
Zaspal je naš godovnik prav gotovo že,
pa nič ne ve, še sanja ne, kaj mu pripravljamo!
Nocoj bo za prijat’le spet prekratka noč:
se pelo bo, nazdravljalo do jutra belega.
Pa spet nam vince zlato v dobro bo pomoč,
kot tiste dni, ko smo bili na vasi še doma!
Bog te živi in še mnoga leta,
skupaj preživeta, voščimo ti vsi!
Po domače pesmi te zvenijo,
vsem naj zaželijo lepe, srečne dni!
Ko v noč zasliši prvi znani se napev,
nam luč prižge in sprejme vse: »Lepo da ste prišli!«
Čeprav je v leta zrela zdavnaj že prišel,
jih skriti zna, vesel za dva, mladenič se nam zdi!