Prek širne ravnice prekmurskih livad
štorklje letijo, okras rosnih trat.
Prisluhnil sem vetru goričkih hribov,
spet kliče me k sebi, pridi domov.
Že jutranja zarja zlati mi nebo,
lastovke s petjem si gnezdo pleto,
pozorno prisluhnem, povsod je mirno,
topoli z ravnice si v vetru pojo.
In pesem spet išče, da najde si pot,
ko vidiš lepote, ki ni jih drugod,
da najde si mesto le sredi srca,
v neštetih lepotah razdaja se vsa.
Le pesem podarjam, tam je moj dom,
da te objame, prisluhni, postoj,
pesem ljubezni, pesem srca,
najlepših spominov, kar jih ima.