V gmajni zeleni pastirček je mlad
piščalke si rezal, lepo je igral,
čreda veselo se pasla mu je,
utrujen popotnik pri njem je obstal.
Kje se igranja ta fant je učil,
le kje melodije je lepe dobil?
Vsakemu sežejo v dušo, srce,
popotnik skrivaj si obriše solze.
Zamenjal bi rad za en dan s pastirčkom na gmajni zeleni,
otroštva zajel si v dlani, le ptice bi pele ob meni.
Naj teče življenje naprej, naj veter odnese skrbi,
spet rad bi en dan preživel v samoti in stran od ljudi.
V zib’ko so vile mu dale spomin,
pastirčka učile so ptice nad njim,
čredica družba njegova mu je,
on nima pohlepa kot drugi ljudje.
Njega ne tarejo hude skrbi,
popotnik odhaja, še to mu želi:
»Vriskaj in piskaj, dokler si otrok,
naj angel te čuva, pomaga ti Bog.«