Budijo se polja, rosa na travah blesti,
dan se rojeva, kot mnogi pred njim so bili.
Nekaj drugače je v mojem življenju,
nekaj, kar v srcu še vedno boli.
Nič več ne bo tako, kot je bilo,
kot bi prezgodaj vsak dan sonce zašlo.
Nekaj prelepega z njo je odšlo,
kot bi na travnikih rož več ne bilo.
Poton’ke ob meji vsako pomlad zacveto,
ko jih pobožam, morda tudi one vedo,
da ni več roke, tople, ljubeče,
in da nikoli nazaj je ne bo.