Tam daleč od doma, je padel vznak,
ta dobri stari vojak, a ko se je vzpel
v deželo pozabe, pogledal je dol.
Pod sabo videl je potok krvi,
ranjenim v blato je tekla jim z obrvi.
Prišle so matere padlih sinov.
Klesali so kamnoseki grobov, da skrili bi bol,
ko se skalnjali dol, pa so tam daleč stran,
golobradi bankirji podirali hišo iz kart,
kot igrivi fakirji.
Mi znamo, mi vemo,
kako iz kupa pepela dvigniti svet.
Dvigniti svet.
Ko bridkost enkrat mine,
ti in jaz takrat še enkrat,
tabernakelj zgodovine.
Koliko življenj še imaš, stari vojak?
Preden boš zadnjič padel vznak?