Noči brez spanja postajajo moj dom,
vem, da me sodite, a jokala ne bom.
Vse solze ljubic, ki nikdar ne bodo žene,
so se razsule zdavnaj že iz mene.
Saj vi ne veste, kako je to hudo,
ljubezen skrivati in bati se za njo,
živeti le za hip, zaljubljeni dotik.
Nihče od vas ne more biti mi sodnik.
Ne sodite, nocoj naj se konča,
naj počijo okovi mojega srca.
Ne sodite, ne glejte me, naj prebolim,
da njej ostal bo prstan, meni le spomin.
Saj to je igra, v njej vedno izgubim,
preplačam vsak trenutek sreče, ko sem z njim.
Trenutke sreče, ki jih čuvam kot zaklad,
trenutke sreče in besed: »Imam te rad.«