‘Mam staro bajto g’r pod goro,
že venč ko sedom liet s’n sam.
Je t’sto jiesen grunt pogoro,
me je že mevo, da bi znoro.
T’žko je kr durh na britof hodit,
viem, da tod ni vahko ‘troke rodit,
a če bi drugih ne pr’ga’jan biv,
dan’s be moreb’te sam bek biv.
A s’n na noge nekot s cajtom se postajo,
če tud mi sosed zmern je pankrt prajo.
Št’k skurne besiede dovgo bolijo,
štake l’di še živijo,
ko so nidični še taj,
ko čvovek nima čist kr kaj.
T’k so me učili, da samo ambart se živi,
da mr’m pošten b’t, pa dober tudi,
da mi ne bo keri g’r obrav,
da n’č nis’n devo, da s’n samo spav.
Za vsake reče se na krajo križ nardi,
pa s’n trpu skuoz, se spomijam samo dorih cajtov,
z’aj, ko sam bom m’ro na britof jiet, bi vahko reko,
da bi na š’ti sviet še ambart rad prveko.