Ena pot vodi v Ljubljano,
druga pelje na Dolenjsko.
Moja pot vodi na Koroško,
tja pod Peco in pod Uršljo.
Moja pot želi si me, kliče,
ko grem na sever, vzhod, jug, zahod.
Vedno vrnem se, kamor želi srce,
tam so dekleta vsepovsod.
Katera pot vodi na Koroško?
Pred mrakom moram biti tam.
“Oh, prehoditi moraš tisoč milj,
potem levo in desno.
Križpotje ti bo pokazalo še
v hrib in spet v dolino.
Potuj počasi in čez mesecev sedem
prišel boš na Koroško.”