Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi,
da obrabljene vse rime so na maj,
a me vleče, kakor druge, ki so bivali kdaj tam,
da odtavam spet tja v tisti mali kraj.
Pod goro, pod grad v pekarno, z vonjem kruha zjutraj ob treh,
vse do kina, kamor treba je čez most,
v gorco pred oltar, v mali nočni bar,
na topli jug, na sonce in mladost.
Bla je sladka kot med,
bla je nežna kot cvet,
bla je boljša od drugih deset.
Jaz pa hotel sem v svet
svojo zvezdo ujet
in jo pustil počasi venet.
Kakor takrat slišim zvoke, vidim barve, tipam stvari,
padam v sneg, sušim obraz pod mavrico
in še čutim njen korak, ko odhajal sem na vlak,
sramežljiv poljub na lica za slovo.
Dobro vem, da pri spominih se človeku v glavnem zdi,
da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo,
a tu pa tam priznam, prisežem, ni me sram,
zalotim se, da mislim le na njo.