Veš Maja, dolgo sem odlašal
razjarjen, ranjen in pobit.
Posmeh in zgražanje prenašal
odkar si me nabila v rit.
Moj mali Jan zapada v fajte,
doma še vedno teče kri.
Ostal sem brez prijatlov, bajte
in prav za vse si kriva ti.
Kaj je blo treba govoriti naokrog,
pisat na facebook, twitter, instagram in blog.
Dal sem ti kar sem lahko,
Umag, Nico, Afriko,
tihomorske bisere,
srečo iz Kolumbije.
Veš kaj mi bo vedno žal?
To, da sem ti kdaj poslal
proklete vijolice,
proklete vijolice!
In moja žena ti, da veš,
nikol ne bo prjatlca,
pa če še stokrat ji poveš
kako si razočarana.
Lahko bi se imela fajn,
igrala, da je vse lepo.
Za čisto vest in miren san,
pa kdaj odšla na božjo pot.