Najbrž ste slišali zgodbo o paru,
kdo si jo je zmislil, nihče ne ve,
izgnana iz raja se srečata v baru,
potem pa, sej veste, kako to pač gre.
Tu je potreba, tu je navada,
povabi jo k sebi, da bi se naspala,
zakaj se dva mlada ne imela bi rada?
Ji dobro je delo, zato je ostala.
Adam je pisal bolj žalostne pesmi,
vejice zase, pike za njo,
Eva iskala bistvo ljubezni
in sredi gozda objela drevo.
On se je dokaj hitro privadil
na malce drugačen občutek za red
in s cmokom v grlu uspešno prebavil
zaplenjen komplet porno kaset.
Ona je s prva težko razumela
objestnosti, šale na svoj račun,
a se je učila biti vesela
tudi za drag, a napačen parfum.
Adam je pisal bolj žalostne pesmi,
vejice zase, pike za njo,
Eva iskala bistvo ljubezni
in sredi gozda objela drevo.
Imela je rada zasanjano čtivo,
cvetje in ptice, lepe stvari,
on pa politiko, fuzbal in pivo,
take bolj moške resne reči.
Najraje na kavču je božala mačko,
ko on na sprehode vodil je psa
in ko se ga je občasno nažrl,
mu pila je kri le dan ali dva.
Adam je pisal bolj žalostne pesmi,
vejice zase, pike za njo,
Eva iskala bistvo ljubezni
in sredi gozda objela drevo.
Sčasoma mu je celo oprostila,
da je nikdar ni povabil na ples,
on pa spet njej, da je pozabila,
kako v temni noči zakuriti kres.
Tako sta živela, tako rekoč večno,
eden ob drugem, skupaj oba,
lahko bi se reklo skorajda srečno,
zato naj se tukaj ta zgodba konča.