Ko bi vedla, ko bi znala,
tisto noč bi raje spala
tiho zlekljena vsak sebi,
brez spoznanj o čisti jebi.
A usoda je hotela,
da predolgo sta trpela,
njega grozno je dajalo,
ko je gledal sladko Zalo.
Ona pa je hod’la k maši,
a pri maši mašnik straši,
kdor v življenju vzdržen ne bo,
si nakoplje čisto jebo.
Čista jeba,
to je čista jeba,
ko si hkrati čisto blizu
pa tak daleč od vsega.
Tak so jima tekla leta,
v nauku duha, sina, očeta
ni več dvoril, ni več upal,
v žganju tiho je obupal.
Ko je končno le izbrala
paamet pred lažno moralo,
dedec je uvidel zgrožen,
da ni v gatah nič več prožen.
Spomni se kaj gnal je pater,
pošlje vse v božjo mater
in si gre z roko nad sebe,
bil je konec čiste jebe.
Nauk teh zgodbic le nam pravi,
da zaupaj svoji glavi,
saj že brez modrosti, smeha
je življenje čista jeba.