Čeprav meglen je spomin, v srcu seje nemir,
kamorkoli bežim, kakor senca me spremljajo tvoje oči.
Le še sveča gori in misli bežijo v tiste dni,
ko s svojo pesmijo sem kupil tvoje dlani.
A tistih filmov zdaj ne vrtijo več,
tistih filmov zdaj ne vrtijo več,
le še sence spominov včasih se vrnejo še.
Včasih, ko te srečam na ulici,
molčim, čeprav bi rad rekel ti tisoč stvari,
a ko ti sežem v dlan, v sebi nekje si priznam,
da naju veže spomin na nekdaj lepši čas.
Pa naj se za hip dotaknejo me tvoje ustnice,
naj pozabim, da zdaj se vrtijo druge zgodbice,
da čas je vzel otroški obraz, da danes nasmeh je bolj grenak,
a ob tebi se mi zdi, da zopet sem tisti stari jaz.