Sivo mesto bolj prijazno se zdi,
ko sežeš mi v dlani
in črne misli spuhtijo,
ko nov up obudijo tvoje ustnice.
Obrazi ljudi bolj prijazni se zdijo,
ko zazreš se mi v oči,
čeprav vem, da ta hip,
kot življenja utrip izginja v temo…
Ti in jaz greva skoz’ čas,
brez besed in brez vprašanj.
Kakšen dan vrževa vstran,
pa zato še rajši te imam…
Le kdo še verjame
zgodbam o dobrih ljudeh?
Zdaj takšni so časi,
da smo drugačni, prav čudni ljudje.
Zato prosim te, ne ustavljaj se,
da ne zagrabi te ta čas,
ki mi vzel je vse,
samo tega ne, da rad te imam…