Mesto tone v mrak,
za zmeraj ugasnil še bo en dan.
Kje zdaj tvoj korak,
nekdaj meni drag, hiti?
Prižigajo se neonske luči,
čas se zamenjal je in ni več sledi,
le še misli včasih zbežijo
nazaj v tiste dni.
Vem, da je vse, vem, da je vse zaman,
za vse nas že zdavnaj odpeljal je vlak,
nekje na pol poti, zaprtih oči si zaželim,
da ne bi sam stopal po ulici.
Jutranje megle že delajo dan,
še zadnji klošar se spravil je spat.
Kje zdaj tvoj korak,
nekdaj meni drag, hiti?
S prsti si zatiskam oči,
čas se zamenjal je in ni več sledi,
le še misli včasih zbežijo
nazaj v tiste dni.