Včasik, gda smo še dečki bilij,
špilale smo po cejle nočij.
Janči špilau gosli je,
Pišta pa na ramunike,
Joško je vlačo kontrabas,
jes pa san spejvau kelko dau mi je glas.
Na božično nouč smo šli od hiže do hiže,
pa smo špilale, vse najbouše vouščili,
zdravja, pejnez puno, naj vas bouk žive.
V ednoj maloj hižici pa nan dveri deklica odpre…
Gleda nas, a dugo nikaj ne gučij,
a po lijci njenon tiho skuza doj teče,
tiho pravi špilajte mi, mužikaši vij,
tak pri srci me bolij.
Špilajte mi mužikaši, prazen je moj doum,
moj je dragi me pozabo na božično nouč.
Špilajte mi mužikaši, dobro znate vij,
ka ljubezen prava nigdar ne zbledij.
Špilali smo še dugo v nouč,
a pri srci nan tak čüdno je bilou.
Le bejle so snežinke tiho padale doj na zemlou,
a v düši nan ostale so besede tiste mlad deklice…