Ko ostanem sam v sobi s teboj,
ko se dotaknejo moje dlani,
tvojih belih rok, drhtiš;
bojiš se, da morda je greh,
a jaz ti berem z oči,
da sem tvoj samo še tale večer.
Ko bodo prvi jutranji žarki
padli na tvoj obraz, ne odpiraj oči;
nočem, da vidiš mojih solza.
In ko rad bi v slovo ti rekel,
da rad te imam, a ti le brez besed
poljubim pramen plavih las.
Morda te bom srečal z njim nekje na ulici,
mimo mene bodo zrle tvoje modre oči,
vse hitrejši bo postajal tvoj korak
in zbežala boš mimo mene, kot da me ne poznaš.
A jaz bom rekel: “Dober dan, gospa iz mojih sanj,”
morda je res že zdavnaj vse izbrisal čas,
a jaz še zmeraj sanjam vaš lepi obraz.