Med hribi skrita je majhna vas
in prašna pot, ki pelje do tja,
kamor nekoč sem hodil vasovat.
Le nasmeh, ko se spomnim nazaj,
obraz, ki ga še vidim zdaj,
oh, kako sem ljubil takrat.
Vem, zdaj drugačni dnevi tečejo,
a misli mnogokrat se vračajo
v čas, ko sem k tebi hodil v vas.
Včasih se sprašujem: “Se me spomniš kdaj?
Ali pri drugem si našla zdaj vse,
kar ti jaz dati nisem znal?”
A zdaj, včasih, ko se srečava,
brez besed, le bežno se nasmehneva,
čeprav veva oba, da sama sebi laževa,
čeprav veva oba, da se še zmeraj ljubiva.