Povsod na ulicah srečujem
veliko znanih vsak dan ljudi,
na tihem v sebi premišljujem,
zakaj prav vsakdo tako hiti.
Nekoč bili smo dobri znanci,
nekoč bili smo prijatelji,
čez noč postali smo neznanci,
srce pa za vsakim kliče mi.
Hej, ustavi konje, kam se ti mudi,
na prijat’lje svoje ne pozabi mi!
Hej, ustavi konje, vse preveč hitiš,
srce ti le zapoje, ko v družbi posediš!
Vse bolj me stiska bolečina,
da svet prehitro se zdaj vrti,
a vsak srčno se rad spominja,
kako kot eno smo vsi bili.
Odšla so že mladostna leta,
nas je pogoltnila naglica,
a vsak si mnogo še obeta,
zdaj govori spet mi glas srca.